Takšni in drugačni utrinki…

Selitev…

13.08.2014

Nedelja je bila lep in rahlo soparen dan, nič posebnega za trenutne vremenske razmere.  Bazen na vrtu je bil še toliko bolj mamljiv… “Lej, Matej, še tole zmečeš v kovček  pa se boš lahko vrgel v vodo…

Pakiranje, oh veselje…  Kako spakirati 37 let svojega življenja v en srednje velik kovček? Kako? Kako odmisliti čustveno navezanost na določene predmete in kose oblačil? Predvsem pa, kaj vzeti v tople kraje? Za tri leta?

Po celodnevnem pakiranju mi na koncu le uspe…Kopalke in z zaletom v bazen, pomojem se je vodi kar zmešalo od veselja, meni pa tudi, ha ha ha… kot mali otrok, ki najde prvo večjo lužo…

Ponedeljek, 11.08.2014, dan D

Zbudim se ob 7ih in nekaj drobiža, zajtrk, še enkrat skozi ročno prtljago in preverjanje, če imam res vse potrebne papirje, potni list, vse v denarnici in tako naprej…

8:30 Pot na letališče.

Starša me peljeta na letališče. Na srečo nobene gužve na  šalterju, dam potni list in gospodična na drugi strani:” O, a kar v Abu Dhabi? Na dopust?”, ne, delo sem dobil dol, za tri leta odhajam… in ona, med tiskanjem nalepk za prtljago,” hja super, ooo, paše tole nalepko bova dala zraven na prtljago.” … Še zadnje slovo od staršev, malo orosenih oči in nasvidenje… Proti izhodu srečam še prijatelja, ki ima čez barček na terminalu, zadnja kava in kozarec slovenske vode iz pipe… Še eno slovo in žiujo, gremo novim dogodivščinam naproti…

Let do Beograda je bil miren, brez kakršnih koli posebnosti…  Turbopropelercisozakon – brez hashtaga  … hmmm in druga stvar, prvič v življenju sem “bil” v Beogradu, čeprav nisem videl niti B od Beograda,… vglavnem spet malo čakanja na naslednji let, še enkrat skozi rentgen in seveda mora zapiskat ( šele dan kasneje ugotovim, da imam v etiketo od hlač všito tisto kovinsko kodo proti kraji), še enkrat skozi kontrolo in žiujo…
Sedim in strmim v boarding pass, 2C.. 2C, … OK, si mislim, fino ne bom sedel nad krilom in blizu motorjev, dost kul, ann… niti v sanjah si nisem mogel predstavljat, kar je sledilo nekaj minut kasneje: boarding, pokažem listek in pasuš, gospodični nekaj javi računalnik in še enkrat poskenira pasuš,… nekaj dotipka v računalnik in mi zaželi prijeten let, no in potem šok: mudel, v biznis razredu boš letelJafak! Prostora za noge neomejeno, sedež širok, udoben, nastavljiv v vse mogoče smeri in načine…  Dve stevardesi na voljo,  A la carte menu, Shiraz vino, stekleni kozarci, pravi pribor,… ni da ni skratka, … Od sedaj naprej letim samo še z ETIHADom in samo v BUSINESS razredu.  Pika in amen.

GATE 418: Kapetan Cornelius parkira A319, vrata se odprejo in PUUFFFFF!!! Prvo srečanje z relativno vlago 80% plus ob 20:40 zvečer po lokalnem času in temperaturo lepih 36ºC… a veš tisto, ko se ti očala tako zarosijo, da jih tudi obrisati ne moreš, ha ha ha … BUS do terminala, klima, spet iz busa ven: PUUUFFFF drugič :) spet meglena očala… ha ha ha in tisti večer še eneparkrat ista zgodba…

Passport control in prvi šok: kako naj se zmenim s človekom, ki zna tri besede angleško? Ok, nekako rata in najdem tisti Visa counter… pokažem papir in uradnik mi veli, naj malo počakam… 10 minut kasneje me pokliče in izroči vizum. Eye Scan… stopim notri, Good Evening, Sir in izročimpirjein potni list, v pričakovanju, da mi boj nareidli še eye scan, in popisali še ostalo, se mi ob uradnikovemu: Matejđ, welkom to Abu Dabi, enjoy your stay, več kot presenečen J

DRAMA: ja s prtljago, kaj pa drugega… Če sem našel svoj kovček v isti sekundi, pa mojih golf palic ni bilo od nikoder…  Pregledam vse, pretaknem vse kotičke, torbe nikjer… Na salter: Sir, I am missing a piece of my luggage, in hitim razlagat kaj in kako, dam odrezek s kodo potovalke in zaskrbljeno čakam…

Na srečo se uspem povezati na WiFi in sporočim Leonardu, da čakam prtljago in da upam da bom čimhitreje zunaj… no tale čimhitreje, ane… (bom o tem v ločenem zapisu)… Eno uro in 45 minut kasneje, se odprejo vrata in skoznje stopi model z mojo OGIO torbo…. YES!!! TO MI DELI MUDEL!!! WOOHOOHOO… Sem mu kar roko stisnu in se mu najlepše zahvalil :) Pomahal so-čakajočim-na-prtljago v slovo in končno zapustil Abu Dhabi International Airport -  meglena očala: 7ič… ha ha haha hahah

Leo in Paula sta me že nestrpno čakala …

You are going with the driver and the two of us are going to follow you… Usedem se kar spredaj in odpeljeva…

Ceste široke in ravne tri –štiri pasovnice… Na poti do Abu Dhabi Country Club-a naju vodi cesta mimo Sheik Zayed Grand Mosque in Gate Tower-ja – a veš tisti občutek, ko se v živo pelješ mimo dveh veličastnih stvari, ki si jih videl v dokumentarcih in ti šine misel skozi možgan: ooo lej k so to res zgradili!, no to! ha ha ha

Prispemo in se spakiramo iz avta ven: zarosena očala – 9ič, peljeta me do mojega stanovanja, ki upam da bo samo moje in ne bom dobil kakšnega cimra, držim pesti zlo močno, zlo zlo…

ŠOK: klima tako na hladno naštelana, da imaš občutek da si prišel v hladilnico, ha ha ha

Odložimo robo in gremo v en hiter šoping za malo hrane in nekaj čisto osnovnih potrebščin…

Zamegljena očala 10ič, 11ič, 12ič, 13ič… ne, tole ne bo nikoli postalo staro, ašš, hahah J

ŠOK2: NI INTERNETA V STANOVANJU, AAAAAAaaaaaaaAAAAAAaaaaaAAAAAaaaaAAAAaaaaaaa neeeeeeeeeeeee, faaaakkkk kako bom preživel…

Leo mi razloži, kje lahko ujamem zastonj WiFi in če mi ni odveč to, da je vlažno in vroče zuni, naj probam…

Adrenalin popusti okoli 2h zjutraj… spanje…

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev »

  1. Katja pravi

    ahahahahahaha…men so se pa oči zarosile, k sm tole prebrala…hahahaha :) . Super si :lol:

    15.08.2014 ob 14:19 | #

  2. Polar Bear Polar Bear pravi

    :mrgreen: hvala. blog bo sproti ažuriran, tule bom pomojem nabral materiala za eno dobro knjigo :)

    16.08.2014 ob 09:01 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL