Takšni in drugačni utrinki…

…štiri leta kasneje…

2.04.2008

… ali kako je Polar Bear našel dolgo izgubljeno prijateljico in šel z njo in njenim sinčkom na kavo:)…

Pred zgodba:

… preden sem se podal v študijske vode sem bil zaposlen v neki majhni firmi, v nekem ne tako majhnem mestu, z ne tako malo prebivalci… s čim smo se ukvarjali ni pomembno…pomembno pa je to, da sem skrbel za stike s strankami, se pravi bil v trgovinici, sprejemal in oddajal naročila in svetoval strankam pri nakupih…

… in tako sem spoznal prijateljico, katere ime naj bo Roxy (izmišljeno, ane, D-ohhh itq, …)… Večkrat je prišla naokrog in vedno sva padla v takšne in drugačne debate in (ja vem sm osu, ker tega nism prej priznal , pa vendar) vedno mi je bila zelo zelo všeč… Naravnost čudovita:) … Potem pa je kar na enkrat ni bilo več na spregled… kot bi se udrla v zemljo…  Številka ni dosegljiva in podobne novodobne nočne more… No seveda je bila potem še napaka na moji strani, ker sem menjal telefon in nisem imel vseh številk varno kopiranih oziroma prepisanih… ampak ajde, pač šit hepnz, kanede…

Potem pa se nekega dne spet oglasi… Seveda so se mi oči kar zasvetile kot najmočnejše xenonke pri kakšnem fensi šmensi avtomobilu… Debatirava, kje je bila, kaj dogaja in ker sva bila oba malo starejša sem tudi vprašal: ja kaj pa familija, mislim, si poročena ali kaj podobnega, … odgovor:” am to ne, imam pa sinka, a veš pravi mali angelček je”…

Vesel sem bil te novice, ampak res, zakaj? Zato ker imam naravnost rad otroke in … pustimo to za drugo objavo …

debatirava o tem in onem… nato se posloviva in Roxy odide… najprej skozi vrata trgovinice, nato skozi kratko uličico in tako iz mojega življenja…

Štiri leta kasneje:

… ne vem več točno na kakšen način sem prijadral v svet FaceBook-a… in niti ni pomembno, kar je pomembno za mojo zgodbo je dejstvo, da sem po naključju spet po dolgih časih naletel na iiijjjaaaaa, kako ste uganili, Roxy:)

Med privajanjem na sam fejzbuk naletim na neko skupinico in si mislim, hmm poglej kako smo Slovenci znani in pomembni, imamo kar svojo skupino na fejzbuku… No in grem brskat med člani, ker sem iskal prijatlje iz vseh koncev in krajev tega našega modregaplaneta… ko tako nič hudega sluteč vidim znan obraz, bila je Roxy:) … Hmmm… ma ne … ni šans, … a je res ona? hmmm… Mah dejmo stenstat eno sporočilce, pa da vidimo, kakšen bo odgovor…

… čakam… čakam… čakam in glej ga zlomka: imate novo sporočilce… kliknite tukajle za ogled..

Čeljust mi pade na tla in od udarca seizmografi republiške mreže potresnih opazovalnic ARSO na Golovcu zaznajo šibek potresni sunek v smeri N-NW od Ljubljane. Magnituda nad epicentrom 2,41 po Rihtarju…

Seveda takoj odgovorim: uwwwaaaauuu ej to zdej, ne me hecat, kje se najdeva… kje si, kaj delaš, kje delaš, zakaj delaš, kako lajf, in cel plaz ostalih vprašanj, in vzklikov radosti ter cel kup šifriranih sporočilc v smislu: :) :P :] in X0 :* etc, etc…

Tako izmenjava kontaktne podatke in spodaj prištukam: pokliči, ko boš utegnila in seveda, sploh ni važno koliko je ura…

… spet nič, dolgo časa … potem odgovor: ja lalalalala … in seveda, te pokličem, ko bom utegnila, tudi meni ni jasno, kako sva se najdla ravno tule, hihi…

… no potem pa pred kakšnim tednom, ko s kolegom ravno ugotavljava, kako so zasrali laško pivo ( sori gajz, ampak okus ni več isti, kot je bil pri prejšnjem kozlu, tko da ste zajebal maksimalno FSR!!!), zazvoni telefon: neznana številka… Previdno se oglasim:Prosim? in na drugi strani Roxy: oj, ej kaj dogajaš? in seveda takoj veselje… kratka debata, povem da s kolegom ugotavljava, da so uničli še edino dobro pivo in tako … potem poskušava uskladiti urnike, v smislu: ” tell your people to call my people and we’ll do lunch”… ter se posloviva…

No in danes sem imel ravno urico časa, pa ravno v njenih koncih in krajih sem se potepal, … zavrtim telefonsko in “Čau, kje sem te zmotil, si morda še v službi?” in ona:” ne, ne zdej sem pa v mestu nekaj letava po trgovinah, potem moram pa še nek piknik plac pogledat, a ti morda veš, kje je ta XYZ plac (ne bomo delali reklame, kajne)??? ” in jaz:” ma ja sevede, ni panike, lej greš tam in na onem križišču desno, potem naravnost in na vrhu klanca desno, potem pa slediš tablam, ne moreš falit, ajdi se vidiva”…

…Prispel sem kakšno minutko pred njo, parkiram in se zbašem iz avta… Ko se pripeljeta… Še dobro da imam ušesa, ker bi mi šel drugače nasmeh okoli glave in bi mi glava dol padla… Parkirata, pristopim in počakam, da se skobacata iz avta… Zgledalo je nekako takole:

stojim kot vkopan, s tistim ogromnim nasmehom na obrazu, ko iztopi iz avta, rečem živjo in tudi ona ima velik nasmeh na obrazu, potem pa enostavno:” ej sori ampak jest te moram kar objet, veš:) hihi”… Predstavi mi svojega sina, ki je že pravi korenjak in moram rečt, zelo luštkan in priden fant, potem pa se premaknemo na teraso, spit en kafe in scence…

Debata o tem in onem, opazujeva ”tamauga” kako se igra na gugalnici in z ostalimi otroci… In potem ji spet pogled uide na to kaj počne mali in ugotoviva, da nabira rožice na bližnjem gričku… Ne morem verjet, tako lepo se mi je zdelo, ko je nabral nekaj prelepih telohov in drugih rožic ter jih prinesel mamici in rekel: izvoli. Uwau, ampak res uwau…

… Seveda mora biti vsake dobre stvari enkrat konec in ponavadi je stvar ravno v tem, da gre čas, kadar ti je lepo še dvakrat hitreje kot ponavadi… Tako se poslovim in oddrvim naprej po opravkih…

Med potjo pa sem razmišljal samo eno: Kako prekrasno zgleda Roxy v živo in da se v vseh teh letih ni prav nič spremenila, še vedno naravnost čudovito izgleda in prečudovito trezno razmišlja in komaj čakam, da se spet srečava na kavi, in da bova imela več časa za debato, ja 4 leta ni malo in je treba nadoknadit in predebatirati vse, kar se je dogajalo…

Joj, kaj naj rečem drugega kot: hvala ustvarjalcem Facebooka in hvala tistemu, ki mi je moril, da sem se logiral v to spletno druščino! … in hvala tistemu, ki je prav tako prepričal Roxy, da se je logirala tja gor in da sva se po štirih letih spet videla…

…danešnje srečanje je bilo sicer resda kratko, a nič manj čarobno, hihihihhihii:)

zelo vesel Polar Bear :)

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev »

  1. Darja pravi

    Iiii… Kako simpatično. Pa tebi še ni potegnilo, da ti jo usoda prav pred nos nastavlja vedno znova?

    2.04.2008 ob 07:08 | #

  2. Polar Bear Polar Bear pravi

    huala :smile: …hmmm… mislim, da mi je končno užgalo, da mora biti tukajle neka višja sila v igri, ja… :shock: :oops:

    2.04.2008 ob 10:40 | #

  3. MikeS pravi

    laško, edino dobro pivo? ne, polarbear! kaj pa heineken??:lol:

    2.04.2008 ob 23:05 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL