Takšni in drugačni utrinki…

… kako čudovit teden…

15.02.2007

… ponedeljek… Prvi dan po semestralnih počitnicah in cela nočna mora… Urnik, … le kakšen bo urnik… stopim k recepciji in povprašam, če imajo morda že urnike za poletni semester, prijazna gospa odvrne, da seveda in za kateri letnik in smer ga potrebujem… … no in tako se je začelo… Urnik je res čudn… imam polno lukenj vmes, pa še petkov ne bom imel več frej… No ja po drugi strani bom pa lahko kakšno urico več preživel v službi in posledično zaslužil kakšen ojro več…

… novi predmeti se ponavadi vedno začnejo tako, da so na urniku najprej vaje in šele nato prvo predavanje. Seveda ima to dobre in slabe lastnosti, dobre predvsem v smislu, da lahko z asistentom rečeš kakšno ‘prosto po Prešernu’ in si narediš neko okvirno sliko, kako naj bi predmet zgledal in predvsem o čem bo tekla beseda in seveda številke… Lahko rečem, da sem nasplošno zelo zadovoljen z izbiro faksa… Najbolj mi je pa všeč dejstvo, da nas je samo 11 v letniku in za razliko od drugih faksov nisem samo številka …

Ponedeljek se je tako zaključil in bolj ko se je bližal večer, bolj mi je začelo razbijati v prsih… bližal se je dan D… Dan, ko se s potepanja po svetu vrne meni zelo ljuba oseba, … odšteval sem ure, … nisem mogel zaspati… vse se je vrtelo kot na vrtiljaku…

… Torek aka dan D… Ob 16.25 pristane letalo… počasi se mi začnejo pojavljat metuljčki v trebuhu… skoraj takšni, kot se pojavijo, ko spoznaš ‘the love of the life’ … ura se nevzdržno bliža 16.00… čas za odhod… Seveda obvezna gužva na cesti in stresanje jeze na samega sebe v stilu:’bemo, spet si šel prepozno od doma’… No na srečo prispem pravočasno, zapeljem v garažno hišo, vzamem listek in ga čisto iz navade spravim med ustnice… Parkiram, zaklenem avto in odidem na terminal… Med potjo hočem spraviti listek na varno v denarnico, a glejga zlomka : prilepil se mi je na ustnico… V želji, da bi čim lažje rešil nastalo situacijo si skoraj odtrgam pol ustnice… Auč še danes boli…

… na teminalu srečam tudi njena starša, in tako čakamo … pa čakamo… na ekranu se izpiše, da je letalo pristalo,… … in tako jo zagledam… srce mi razbija že čisto v ”rdečem območju” … stopi k nam in nas vse po vrsti objame, pa seveda so v igri tudi posebni efekti [solzice]… odidemo še na kavo in se zasedimo, ter poslušamo njene prigode… potem se počasi poslovimo in odidemo vsak po svoje…

… sreda… Valentinovo… mwuahahaha… bo treba nekaj ”ušpičiti” … in že tipkam smsje ter jih pošljem na nekaj številk… Najlepše je nekoga presenetiti, pokazati malo pozornosti in drobec nežnosti… In Valentinovo je naravnost perfektno za takšne podvige…

… četrtek… jah še eno urco pa bo petek… Enivej današnji dan je šel tudi več ali manj po načrtih… Pri vajah sem bil malo zmeden, kako ne, ko pa sem bil z mislimi čisto drugje in so tisti logaritmi in ostale scence čisto drugače hodili iz kalkulatorja, kot pa bi si človek želel… No ja na koncu sem uspel zbrati še nekaj atomov koncentracije in pravilno rešil nalogo… popoldan pa sem prebil ob prijetnem debatiranju na mesengerju in za bobni…

ma tale ‘krvava nedelja’ sploh ni tako enostavna za naštudirati, kot izgleda… eno je poslušati pesem, drugo pa igrati zraven… No ja počasi se daleč pride in bliža se dan, ko jo bom odigral brez napak…

jutri grem pa v službo… popoldan pa na Jezersko pogledat, kakšne so snežne razmere…

… in kot kaže se mi obeta pester vikend, … to pa je že druga zgodba…

Polar Bear

  • Share/Bookmark

Pomanjkanje samokritičnosti …

2.02.2007

Ko dan danes pregleduješ oziroma spremljaš glasbeno sceno, kaj kmalu ugotoviš, da veliko stvari ne štima… Nekateri izvajalci se ne znajdejo najbolje pri izbiri tekstov, spet drugi imajo težave z izbiro aranžmajev… spet tretji nimajo pojma o glasbi what so ever…

Seveda se mladi zgleduje tako po enih kot po drugih… Nekaterim uspe prekositi svoje idole, drugi se enostavno osmešijo, oziroma živijo v prepričanju, da ustvarjajo zelo dobro glasbo in da je njihovo izvajanje vrhunsko, čeprav temu ni tako…

Hudo mi je, ko zasledim nekoga, ki je res s srcem pri glasbi, nima pa osnovnega smisla za ritem, kaj šele posluh… Kar je pa največja žalost vsega tega, je pa ravno dejstvo, da taki ponavadi ne premorejo še tiste minimalne samokritičnosti in … Ne vidijo, da se ‘poslušalci’ delajo norca iz njih. V zadnjem času sem naletel kar na lepo število takšnih primerov..

nekaj mesecev nazaj so gostili v E+ tako imenovano zasedbo 4our, ki je dan danes že razpadla. No takrat so zavrteli tudi videospot le-teh … Sam sem mislil, da se modeli enostavno delajo norca in je vse skupaj le slaba šala, pa ni bilo tako… Bili so prav smrtno resni in odločeni, da so super duper oh in sploh kul, ter da jih čaka svetla prihodnost…

Zgrožen sem si mislil svoje in preklopil na drug program. Mislil sem si:” Ej no sej mogoče pa sploh niso tolk slabi in bi jim z malo truda mogoče pa res uspelo”… Potem pa sem si še enkrat zavrtel posnetek in ugotovil, da jim ni pomoči… Fant in dekleta so namreč čisto brez posluha in ritma… Četudi bi šli vsi v kakšno šolo petja, jim na koncu ne bi koristilo, saj posluha ne moreš kar tako natrenirati: Ali ga imaš ali pa ga nimaš. [pika]

No seveda so nekaj dni za tem pri E+ gostili dve postavni mladenki, dvojčici, ki sta prav tako začenjali svojo pevsko kariero… In spet objavijo videospot in kratek pogovor o tem, kako pa to, da sta se odločili za pevsko kariero… Spet sem se zamislil:” joj pa ne še dve, ki mislita, da znata peti???”… No ampak ti dve sta bili še bolj korajžni in sta celo nekaj v živo zapeli v studiu… Takrat sem rekel:” Case closed, it’s official… Ti dve nimata niti za nanogram posluha!!!” … In potem sem se vprašal, kaj pa je takega na tem, da se pa čisto vsi, ki imajo 5 [pet] minut časa odločijo za pevsko kariero??? Ali res mislijo, da je s petjem tako enostavno uspeti??? Ali pa so samo majčkeno ‘’slow” in ne dojamejo, da si s takimi podvigi prej delajo sramoto, kot pa reklamo in s tem tlakovano pot k slavi…

Seveda me potem moje razmišljanje pelje dalje… Le kje so dobili ti nadebudneži korajžo in sploh idejo, da jim pa mogoče rata v svetu glasbe??? Jah kje drugje kot na domači glasbeni sceni… Iz dneva v dan se pojavljajo nova imena, skoraj bi lahko rekel ”muhe enodnevnice”, ki mislijo, da če bojo imeli skuštrane frizure in dekleta globoke dekolteje, da je pa to že polovico do uspeha… Nak, motijo se in še kako…

… To me pripelje tudi do nekaterih bivših misic, ki so svojo lento izkoristile v smislu: dejmo postati pevke, jeeeej sej to je pa čist kul… aha imam globok dekolte, imam hude noge, ja ful mi pašejo mini kiklce al pa še bolj vroče hlačke… Jeeeej pevka sem… Kar pa ponavadi pozabijo je pa ravno najpomembnejši faktor: Glas! Posluh!… No tega pa večina spet nima… No sej nekatere hodijo na pevske vaje in se trudijo svoj glas izboljšati oziroma natrenirati, pa vendar se najdejo tudi takšne, ki jim kjub ‘treningom’ še vedno ne gre in jim tudi nikoli ne bo šlo… Nekaj naslednjih primerov je več kot očitnih:

primer 1

primer 2

primer 3

primer 4

primer 5

primer 6

primer 7

primer 8


… sem pa med brskanjem po netu naletel tudi na tole temo

… iskreno upam, da se bo našel nekdo, ki bo vsem tem nadebudnežem razložil, da bi bilo bolje, ko bi se lotili kakšnega drugega posla, saj je več kot očitno, da s pevsko kariero nimajo prihodnosti.

Polar Bear

  • Share/Bookmark