Takšni in drugačni utrinki…

…konec obdobja…

18.04.2017

… ali kako Polar Bear spozna, da je čas za novo poglavje…

… Junij 2008: LesMills Center Kamnik, osnovno izobraževanje za Les Mills Bodypump program… Po dveh dneh intenzivnega izobraževanja teden dni za pripravo na finalni dan… Zadnje prezentacije in proti koncu dneva razglasitev kako smo se odrezali: Pass! delati moraš na svoji fizični pripravljenosti in malo tudi na izgledu. 3 mesece imaš časa da posnameš celotno odvodeno uro in si stem zagotoviš licenco. Srečno!!

… še danes se živo spomnem kako je vse skupaj potekalo, kako smo se zbrali vsi prestrašeni v tisti veliki dvorani fitnes centra, kako smo delali sklece za vsako zamujeno sekundo ob vrnitvi s premora… Ob danem trenutku sem se javil in naredil sklece namesto kolegice, … hja res smo se imeli fantastično!!

… v naslednjih 3 mesecih sem skoraj scagal in če ne bi imel ob sebi tako dobrih prijateljev, ki so me spodbujali in me brcali v rit, da naj posnamem uro ter oddam posnetek pa tudi če grejo ušpičene preklje z neba, potem dan danes ne bi bil tu kjer sem… Hvala vsem in vsakemu posebaj – saj veste kdo ste!

… No in potem so se stvari začele odvijati na boljše, tekom naslednjih let sem dodal še dva programa, najprej 2012 RPM (indoor cycling) in kasneje še GRIT Series, HIIT koncept treningov.

Vse od prvega dne sem se trudil da bi postal še boljši inštruktor, vizija je bila točno začrtana in lahko rečem da mi je s pomočjo prijateljev, sodelavcev to tudi uspelo….

Neizmerno sem užival pri vodenju vadb, pri tem da sem lahko bil nekdo ki je bil odgovoren za napredek vadečih in da si tudi videl, kako se spreminjajo iz treninga v trening, kako postajajo možnejši in si ob vsem tem preoblikujejo telo! Ponosen in vesel za vse, ki so kdaj koli obiskovali moje ure in s tem bili del moje zgodbe. HVALA!!!

… potem se pa kar naenkrat znajdeš v situaciji, ko vidiš da kakorkoli se trudiš in karkoli narediš enostavno ni cenjeno s strani šefa, … k temu dodaš še njegove ljubosumne izpade in zavistno-škodoželjnost … pa imaš recept po katerem ti počasi vse skupaj pade dol, začneš sovražit to kar delaš, ne najdeš več motivacije da bi bil najboljši,… in podobna depresivna jajca… in na koncu še dejstvo, da nimaš možnosti za napredovanje v tej karieri, da si v napačnem mestu in ker pač ne znaš bit in ti je tudi pod častjo da bi bil – ritoliznik- zaključiš s tem da se počasi bliža dan ko boš obesil to kariero na klin…

Pet mesecev kasneje lahko rečem, da sem končno sklenil mir sam s seboj in se dokončno odločil da zaključim s kariero Les Mills inštruktorja. Zadnji žebelj v krsto te odločitve je bil zabit s tem ko sem prišel do informacije kako nizke urne postavke imajo v ZDA za to raven dela. 10 – 15 dolarjev na odvodeno uro in vse tja do 40, če imaš srečo in si v malo bolj ekskluzivnem klubu… Hvala, ampak ne hvala. Lepo si bom izbral par jutranjih RPM-ov in pa SPRINT-ov kar bo moj kardio, ostalo bom pa naredil lepo z težkimi utežmi v fitnesu.

11.maj 2017 bo obeležil natanko 10 let odkar sem naredil svoj prvi bodypump trening v kranjskem Megacentru. Sošolka iz osnovne šole na odru: “živjo jaz sem Špela, a je kdo morda prvič?”

in jaz čisto v zadnjem kotu oranžne dvorane: “JA, jaz!”

in ona: “kako sva pa kaj s kondicijo?”

in jaz: “a veš sobna rastlina?”

in ona: “???????”

in jaz: ” no polovico tega!”

in celotna dvorana je umrla od smeha… ha ha ha ha ha …

in pol dva dni kasneje ob 2:00 zjutraj: po riti dol po stopnicah -  ker nisem mogel hodit in komaj dvignit roko da sem odprl kuhinjsko omarico kjer smo imeli spravljene naklofene in ketonale, ki so bili naslednje dva dni moji najljubši bonbončki!

Lepih 10 let je za mano, ogromno zelo dobrih prijateljstev sklenjenih, ogromno lekcij naučenih… Hvala vsem ki ste me spremljali, spodbujali in na različne načine stali ob strani skozi to fantastično izkušnjo!!!

Polar Bear

  • Share/Bookmark

ko se ti posveti…

20.02.2017

Ali ko Polar Bear končno dojame kaj je bilo v ozadju in zakaj je bil izpostavljen vsemu sranju…

… Ja to da sem pustil “sanjsko službo” sem že omenil v prejšnjem zapisu, … Danes pa sem dokončno doživel razsvetljenje zakaj je prišlo do vseh podtikanj, žaljivk, zmerjanj in podobnim svinjarijam.. Članek na spodnjem linku je na žalost v angleščini:

http://thoughtcatalog.com/shahida-arabi/2016/06/20-diversion-tactics-highly-manipulative-narcissists-sociopaths-and-psychopaths-use-to-silence-you/

20 maskirnih taktik, ki jih uporabljajo visoko toksične osebe z namenom da bi te diskreditirale, umazale tvoje ime in ugled in seveda se svinjsko zajebavale s tvojo psiho!

V članku opisujejo maligne narsiciste, sociopate in psihopate ter kako te dobesedno spravijo do meje ko začneš dvomiti o svoji razumnosti in se znajdeš na meji, ko misliš da se ti je dokončno odpeljalo, da si končno zrel za Gorenjske Toplice tamle v prelepih Begunjah na Gorenjskem ali pa v hujšem primeru Idriji…

IN to je tudi edini razlog zakaj sem pred tremi meseci rekel: pejte vsi skupaj mal ukurac!!! dost vas mam!!! ter pol lepo zblokiral folk povezan z prejšnjo službo…

Če se naslonim na samo nekaj opisanih taktik, ki jih je bivši šef uporabil na meni:

Gaslightning: ko ti toksičn aoseba podtakne seme dvoma v glavo ali drugače povedano v treh sopomenkah: to se ni zgodilo… to sem si samo domišljal… a sem mogoče nor???

Fora tega je da ti tako izkrivi oziroma uplini psiho da sam začneš dvomiti v lastno realnost in če se to nadaljuje dovolj dolgo, ne znaš več lotiti resnice od fikcije. In temu sem bil izpostavljen kar lepo leto in pol. Ko sem posrpavil vse studije po dogovorjenih smernicah, ko sem ugasnil vse televizorje in uredil ostale stvari za naslednji dan, poslal poročilo o tem da so studiji OK in naslednje jutro dobil nazaj nesramen email z obtožbami da je bila ena balanca dvignjena, da je bil en televizor prižgan in podobne jajca…

Projekcija: ko je toksična oseba fiksirana na tuje napake in ne prizna svojih lastnih.Večkrat sem ga našel na laži, ko je rekel da je vse ok v studiju in sem kljub temu šel skozi ter našel vstopnice za trening, ali pa uteži na nepravem mestu in podobno… Enkrat je naprimer zaklenil daljinca za televizije v svoj predal. Ko sem mu to predočil je rekel da ni šans in da sploh ni bil v pisarni ter da je daljinca zaklenila šefica, ekhm malo morgen, ker ona sploh nima ključev do njegovega predala… pa podobne jajca…

Pikolovstvo in premikanje dogovorjenih rokov:

ko mi je predstavil možnost za voditi nek nov program, sem rekel da o tem lahko kakšno rečeva takoj po lansiranju novih številk programov. Pol pa je sam od sebe lepo teden pred lansiranjem rekel da nisem izpolnil dogovora iz moje strani in da ne bo nič iz tega, ko sem mu predočil ,da je stvar vseeno malo drugačno dogovorjena je začel z različnimi izgovori in obrnil moje besede tako na glavo da sem bil jaz kriv za vse …

In tako naprej in tako naprej…

Lepo anede, ko po parih mesecih končno dojameš da si ti OK in da ni nič narobe s tabo, ter da je krivda za vse na drugem bregu…

Polar Bear

  • Share/Bookmark

… lahko bi mal obudil tale blog, anede??

15.12.2016

… ja, ja, ja … Polar Bear je imel premalo časa za pisanje bloga in se povalja v katranu ter posuje s perjem, ko ko ko ko dak…

Takole bom naredil, začel bom z zadnjimi dogodki in potem počasi šel retrospektivno v čas…

Po letu in pol zajebavanja, podtikanja in zganjanja bolezenske ljubosumnosti s strani šefa -  ker sem si pač ustvaril življenje izven službenega okolja -  sem dal odpoved. Pa še v tem sem hotel biti totalno uvideven in jim dati 60 dni odpovednega roka, ko prileti še eno elektronsko pismo polno nadležnosti, podtikanj in ostalih nevljudnosti. To je bila tista kaplja čez rob zaradi katere sem  spremenil na pogodbenih 30 dni odpovednega roka. S tem ko sem poslal pismo v HR in v vednost šefu in šefici sem točno vedel, kaj bo sledilo. Prvo kot prvo mi bojo ukinili vse treninge ki so na bazi coachinga ( po domače pokažeš vajo in pol hodiš okoli in popravljaš folk), potem mi bojo naložili tono in pol bodypumpov in rpm-ov, ter se obenem delali kot da mi delajo uslugo in da naj se ne sekiram ter samo uživam zadnje dni na šihtu… No, slednje bi nekako še šlo, če mi tip še vedno ne bi dihal za ovratnik in težil kt stomatr…. Pa sem lepo tudi to oddelal in to z nasmehom. Tipu ni in ni bilo jasno, kako da mi ne more do živega, kako da ne popizdim in da se ne začnem dret nanj -  kar si je neznansko želel, da bi me dokončno lahko vrgel iz službe. Pa mu nisem dal tega zadovoljstva, ter se lepo z nasmehom na obrazu sprehajal in lepo vljudno odgovarjal ko je govoril z mano.

… in pol so se začele otročarije, najprej me model zablokira na enem od popularnih socialnih omrežijj, pol me odpika na drugem vse to z namenom da bi lahko za mojim hrbtom obrnil vse člane in skupne prijatelje proti meni in na vsak način umazal moje dobro ime. Pa se je tip mal zajebu, tko po francosko povedano, namreč v vsem času ko sem bil zaposlen nisem bil nesramen do niti ene osebe, kar posledično pomeni da so ljudje radi hodili na moje treninge in da so uživali v moji družbi. Seveda mu tudi to ni bilo všeč. …

No potem pa zadnja stvar ko sem že lepo 2 tedna prost vseh obveznosti oziroma po domače brezposeln nekega popoldneva prileti email: Hey stari, kako je kej lajf? … … a veste una fora, ko slutiš na vodi da se bo nekaj zgodilo, ko čutiš nek nemir v sili “disturbance in the force”… jup prav začutil sem da bo nekaj narobe še preden sem prejel tisti mail… Enivej in tip začne da mu ni jasno kaj je z mano da sem odstranil bivše kolege s socilanih omrežij ko pa so bili vedno na moji strani in me podpirali v vsem kar sem počel… No pa dejmo lepo mal razjasnit:

a) če bi me šefica podpirala, pol bi se postavila njemu po robu in bila na moji strani vsakič ko se je tip spomnil nekaj za lase privlečenega, da bi me lahko nadlegoval.

b) sodelavec ni bil nič drugega kot sluzast zahrbtnež, ki je bil ves sladek in se delal kako mi pomaga medtem ko je vse kar sem rekel nesel direktno šefu na uho

c) nekaj drugih ki so tesno povezani z zgoraj navedenimi in so totalno nosili vedno vse njim na uho

poleg vsega tega pa si s šefico delita dostop do popularnih socialnih platform…

Ne rabim da mi nekdo diha za ovratnik na vsakem koraku in da vohuni za tem kaj počnem in kje se gibljem, ne rabim… Dovolj je bilo vsega sranja…

… Seveda na tisti email sploh ne odreagiram. Putism stat pri miru in ga vržem iz nabiralnika v arhiv.

.. in pol prileti ponoven zahtevek za prijateljstvo na socilanih platformah in seveda ne trznem na to, mislim kaj ti ni jasn, odmaknil sem te z razlogom, ne ni bil programski hrošč ki bi te nehote umaknil z moje liste sledilcev/prijatljev/ oboževalcev… Jaz sem bil tisti ki je to zavestno naredil.

… no in potem srečaš znanca ki je še vedno v klubu in ti tako med vrsticami reče: stari, ej pa to ne moreš verjet, ti si se umaknil iz kluba on pa še vedno na vsak način hoče obrnit folk proti tebi in teži da kako si drzneš zablokirat njega in nekaj drugih pa podobne fore… Lahko si predstavljate kako mi je čeljust dol padla ko sem slišal vse to…

… ampak kot pravijo, Karma je psica in vse se vrača, vse se plača… Jaz? Hvala ker ste vprašali, jaz sem OK in se nikoli nisem boljše počutil… Ja res je da nisem niti s prstom mignil v zadnjih nekaj tednih kar se treningov tiče, ampak mi prav paše da sem vse odklopil…

Danes zvečer letimo v Philadelphio kjer bomo praznovali Božič s tastom in taščo, v novem letu pa zagrabim na polno in se vrnem v športne vode.

Vsem skupaj lepe božične praznike in vse lepo v 2017.

Polar Bear

  • Share/Bookmark

en cel kup stvari…

29.01.2016

… se je nabralo od zadnje objave… Ja Polar Bear je bil malo zaposlen, v bistvu lahko tistole “malo” kar izpustim…

Božič v ZDA:

… drug del počitnic sem planiral tako, da sem šel lahko z dekleti v ZDA obiskat njene starše. Pot v Philadelphio je bila kar OK, tamala je del potovanja prespala, drugi del pa preživela z slušalkami na glavi ob gledanju Frozen in ostalih risanih filmov. Nobene velike drame. Ko se je naveličala tega, je bil pa daddy tisti, ki jo je sprehajal po letalu in vsakič ko sva prišla v rep letala je fotr dobil kozarec merlota, mala miška pa sok ali pa vrečko čipsa. Lahko si predstavljate, kolikokrat sva bila tam, ha ha.. NEEEE, ne zaradi vina, kva je z vami? zaradi čipsa in soka za malo srako…

Njena starša sta naravnost fantastična. Stara šola. Mati je drugi dan rekla: Matej, kar ne morem verjet kako psretno se sučeš po kuhinji in s kakšnim veseljem pripravljaš hrano oziroma govoriš o njej. Očeta sem pa dobil na svojo stran takoj ko sem mu pomagal rešit en tehnični problem. Je rekel:” ooo poglej ga fanta, še en tehnično-praktični tip!” :) Najbolj zanimivo je bilo pa ko smo šli v Apple Store, da sem si kupil božično darilo iPhone 6S.

“Živjo, kako lahko pomagam?” me ogovori prodajalec.

“Živjo, am rad bi iPhone 6s, space gray, 64GB, brez pogodbe, odklenjenega.”

“OK, Matej imam te za …,”in ponovi kar sem naročil.

Oče pa:” as ga ti vidu, lej kako strokovno je tole izpeljal. Meni ni nič jasno.”

:) zmaga…

Moram rečt, da smo se res dobro ujeli in se je videlo, da sta navdušena nad mano.

V 12ih dnevih smo imeli kar zelo natrpan urnik. malo potepanj po mestu, obisk strica v Washingtonu… obisk otroške maše na božični večer, mnogo muzejev, kjer je mala princeska nadvse uživala.

Pot nazaj v Abu Dhabi je bila totalno nasprotje kar se tiče udobja potovanja. Tamala je večino leta tečnarila in se zvirala po sedežu… Nič ji ni pasalo. Tudi uspavalo ni pomagalo da bi vsaj za dalj časa zaspala… Vsi trije smo bili totalno znervirani… Pa še vleče se kot čreva, ker enostavno letiš z dnevom…

Jetlag -  to je pa največja prasica!!! največja!! Tja grede nisem imel noenih težav. Ko pa smo prišli nazaj, me je pa 12 dni zvijalo in nisem mogel normalno spat… Noro!

Vsakdanjik na lokalnih cestah:

mislim pa dobr, kdo je dal 99.98% ljudi izpit? KDO??? [vstavivsesočnekletvice] Vsako sekundo si v nevarnosti da te nekdo zrine s ceste ali pa se ti zabije v bok oziroma rit… Nekateri vozijo tako rekoč dobesedno na odbijač drugega. Spet drugi so nonstop na telefonih med vožnjo, spet tretji se premikajo tako po polžje da ti plafon odbije v sekundi 15… Vsi, VSI pa ne vejo zakaj imajo žmigovce v avtomobilih, kaj šele to kako se jih pravilno uporablja… Živčnega fašeš vsakih 100 metrov…Danes zjutraj me je en zaparjen indijc tako kvalitetno zrinil s ceste da sem v afektu oba sredinca stegnil… Kar seveda ni lih priporočljivo, ker te lahk kaznujejo zaradi neprimernega vedenja…

Drugače pa delo laufa, napetosti so zginile in zadeve so se umirile. Vse je spet v normalnih tirnicah in laufa kot namazano…

Raziskujem kako priti do več denarja. Kar je pomojem tako ali tako v domeni vseh nas, anede :) ha ha … no bomo videli kako se bo raziskovanje končalo :)

Polar Bear

  • Share/Bookmark

…vsaka stvar je enkrat prvič…

15.11.2015

… Ali kako je Polar Bear malo zamočil…

Včeraj po službi me je pičilo in sem se odpeljal v enega od nakupovalnih centrov, ki so tako rekoč spotoma na poti do doma… No in sem zamočil. Pozabil sem sporočiti domov, da bom prišel malo kasneje.. in drugo, pozabil sem da je pot do tistega nakupovalnega centra prava mala nočna mora..

… Pridem domov in me moja upravičeno vpraša,če je vse OK z menoj in da bi bil lahko vsaj toliko prasec in ji sporočil da bom prišel kasneje domov. Hči se igra v dnevni sobi in se ne meni za naju, pa da ne boste mislili da je bilo v hiši upitje in kreg, daleč od tega, le zaskrbljen in delno žalosten ton glasu naju obeh…

Vse sva se lepo pomenila, jaz sem se opravičil in vse je kot mora biti …nobene večje škode, še vedno vse OK…

Kakšno uro nazaj zazvoni telefon:

“Dragi, očitno sva imela včeraj hud spor”

“Kako to misliš, saj si nisva skočila v lase, le pogovarjala sva se o tem kaj se je zgodilo”

“Veš, hči je danes v jaslih razložila čisto vsem, da sva se fest skregala”

“Kva? Čak pa sej nisva … Čak kva je nardila???”

“Ja, razložila je vsem v jaslih, da sta imela ati in mami en velik fight”

….

Hmmm… Ne bom rekel, da sem enostavno otrpnil in se krepko zamislil, kako pametni in dojemljivi so tile naši mali nadobudneži. 2.5 let star otrok je kot spužva, ki spremlja in čuti čisto vsako malenkost ki se dogodi v njeni bljižini, doma, šoli, kjerkoli že..

Moram biti boljši oče, boljši vzgled svoji mali princeski! Jup.. takle mamo, kanede…

Biti starš je definitivno največji izziv in zahteva veliko mero odgovornosti… hmmm …

zamišljen Polar Bear

  • Share/Bookmark

… vozniški izpit…

20.10.2015

… ali kako gre Polar Bear končno preko sebe in pogoltne tisti ponos ter se loti opravljanja vozniškega izpita…

Najprej malo za ilustracijo: Januarja 2016 bo natanko 20 let kar imam vozniško dovoljenje in lahko rečem da imam v teh 20ih letih za seboj blizu milijon prevoženih kilometrov… Vozil na večih celinah in otokih, vedno vse OK… Potem pa…

… Potem se pa odločiš, da je čas da se odseliš nekam daleč stran in probaš nekaj novega v življenju…

In tu se začne ta nova zgodba: pridobivanje vozniškega izpita in frustracije ob tem postopku… Vse bi bilo lepo in prav, če bi imela naša ljuba Slovenija sklenjeno bilateralno pogodbo o veljavnosti in vzajemnosti dokumentov, pa je na žalost nima… Ne, ker je res tu mač težko enemu od uradnikov na pristojnem ministrstvu spisati uradni dopis in ga nasloviti na vlado Emiratov ter s tem rešiti tegobe najmanj 500 Slovencev, ki živimo in delamo v teh krajih, ne… zakaj pa, če hodim v službo prebirat forume in čvekat s sodelavci ob kofetkih in podobnim ter se ob 15ih ali pa najkasneje 16ih lepo odštemljati ven … V primeru sporazuma bi bilo pridobivanje vozniške čisto enostavno: 50 evrov, in pol ure čakanja ter izvoli in srečno.

Postopek je sledeč:
Najprej te pošljejo prevesti slovensko vozniško v angleščino in tu se prvič zatakne: “Joj, tole pa ne bo šlo, morate na vašo ambasado, da vam izdajo uradni prevod v angleščino, potem pa lahko pridete sem in vam bomo prevedli v arabščino… OK, sori zdej ampak tole ne bo šlo, moja najbližja ambasada je v Kairu!?!??!!”..Na srečo sem čez dva dni odletel domov na kratke počitnice in uspel med tem urediti uradne prevode…

Korak 2: pridem na oddelek za vozniška dovoljenja in se naredim francoza:

“Živjo, rad bi zamenjal svojo vozniško za emiratsko. ”

“Aha, OK. Potni list prosim.”

“Sluvenja?”
“Slovenija!”
Nekaj po arabsko kar itak ne razumeš in pol:
“Slovakia?” Na tej točki mi je bilo čisto vseeno in rečem: “Ja Slovakia dela zame, če je vam ok, bo meni tudi.” … Seveda ni bilo OK… :S na mojo žalost ali srečo…
No potem odpreš dokument, kot temu rečejo tu in se začne: 100 dhs za odprtje dokumenta, 30 dhs za očesni pregled, ki je takle:

“zaprite eno oko: preberite te črke:”
“A W J”

“OK drugo oko.”
“F … B… ”
“OK”

Potem te pa napotijo na drug konec mesta, v center za vožnjo oziroma hudo veliko avto šolo z poligonom in vsem živim…

Pristopiš na recepcijo in poveš kaj želiš pa ti model sam da en papir in reče: izpolni pa tele dokumente zrihti in pridi nazaj.. OK. zrihtaš kar je napisano na listku in prideš nazaj, ko ti reče: ja kva pa vozniški karton? (zgleda kot kreditna kartica s fotografijo in opisom kakšen izpit želiš). ” Ja in kje naj to dobim?” Moraš v drugo stavbo čez parkirišče… No in tu se začne: sprehajanje med eno in drugo IN tretjo stavbo… ko se  te podajajo kot da bi bil kužen … Po ene 45 minutah končno pridem na pravo mesto in sem v vrsti za ta klinčev kartonček… spet nazaj na prvo lokacijo: evo ti ga na stari, a bo zdej ok? In pol te spet pustijo čakat na vrsto na šalterju…

A boste VIP tretma? ali boste opravili teorijo v dveh dneh? Vip tretma je 1600dhs, tisti drugi je 930dhs in lahko narediš 4 ure teorije naenkrat… Izberem slednjega, ker 1600 jim pa ne mislim pustit, ane?…
2 tedna kasneje imam teoretični izpit: 30 minut, 45 vprašanj… rezultat 43 od 45 pravilnih odgovorov: ” O, čestitke, zelo dobro”.. DOOOHHH, bom paja poznal pravila anede? in spet čakanje… dobim certifikat, da sem uspešno opravil test in da grem lahko direktno na testno vožnjo…

“Mateđ”

“JA” … Dobim papir z datumom testne vožnje 11.1.2016… Ne, ne ne…ne ne ne ne… tole moram psremenit na kaj bolj kulturnega in bližjega sedanjosti… spet med eno in drugo stavbo, nič… ” NE, se ne da tule narest, je treba it na spletno stran in tam preverit”… “Ja, kako to mislite, če je pa prijatelj lahko to tule uredil!” “NE, spletna stran”…

OK, se vdaš v usodo in greš domov.. Spremljaš na spletni strani in nič, najbližji datum 5.1.2016… In pol se odločiš da greš še enkrat nazaj in da boš našel pravo osebo, ki ti bo prisluhnila…
… Stopiš v pisarno in lepo vljudno pozdraviš ter poveš kaj želiš… Odgovorni nekaj vtipka v računalnik in ti reče: “Test danes? OK? Imate čas?” In jaz kar otrpnem od presenečenja: ” Ja seveda, lahko danes.” …Dobim papirje nazaj z navodilom naj grem na recepcijo, tam dobim številko in čakam… Priden na vrsto: aha, ok… 50 dhs, prosim. Izvolite. Bus številka 8, za stavbo desno…

Najdem bus, stopam proti njem, ko se nekdo zadere: ej, karto!! OK, ja kje jo dobim? Tule, 40dhs, hvala…

Zbiramo se na busu, kandidati kapljajo notri… Ko se nas nabere poln avtobus oziroma ene 45 minut kasneje, vstopita dva policista in nas pokličeta, da preverita prisotnost… Pol pa šofer pokaže name in reče: ti, pejt prvi… OK. izstopim in se vsedem v avto, prisedeta policista, naštimam sedež, ogledala in vse ostalo ter čakam na navodila… OK, zapelji desno ven, na glavno cesto… sledim navodilom, pazim na to, da res obrnem glavo in preverjam vse ogledala ter bočni pogled, uporabljam smernike ( kar itak vedno počnem) … Vključevanje na glavno cesto, pogledam in model zraven mene, ajde, pejt pejt… Speljem, opazujem okolico in sledim navodilom… Desno. Prehiti avto. OK. Ustavi tule ob kraju. “Ekhm, ampak ne smem ustaviti na odstavnem pasu, a ste prepričani, da bo uredu?” “Ja, ja, uredu, ustavi.” “OK, hvala.”
Ustavim, prestavim v P (ja avtomatik), zategnem ročno in izstopim ter pristopim k sovoznikovi strani, dobim papir in čestitke v slovo…

Nazaj v avtobus: vsi v en glas: Čestitke!…

3 ure kasneje nazaj na prvotno lokacijo kjer sem “odprl dokument” in prevzem vozniške… Spet čakat, sevede kaj pa drugega…Pridem na vrsto in gospa na drugi strani: “O, veste tole pa ne morete tlele uredit, bo treba na drug konec mesta.”  “Ja, kako da ne? Moj prijatelj je lahko dvignil svojo vozniško tule dva tedna nazaj.”… “OK, počakajte malo.” …

No in tako po vsem tem čakanju in stresu okoli vseh teh dokumentov in papirologije, jo končno imam, lokalno vozniško dovoljenje, ki mi velja vse do leta 2025! …

Zdaj pa v najbljižji Lamborghinijev salon in se zmenit za testno vožnjo!

….

Presrečen Polar Bear…

  • Share/Bookmark

iz 0 na fotr…

14.09.2015

… ali kako se Polar Bear srečuje s čisto novimi dimenzijami življenja…

z dekletom je prišla v kompletu tudi dve leti stara deklica. Naslednjo sekundo se mi je življenje obrnilo na glavo. Ko se pri 38 letih nekako najdeš in si rečeš: “mudel, vse je pod kontrolo. služba teče, folk te ima rad, uživajo na treningih, povratne informacije so odlične… lajf je gud”… potem…

Potem pa takole čez noč postaneš figura očeta mali deklici in nič več ni tako kot je bilo… Kar naenkrat se znajdeš na nepoznanem terenu, v trenutkih se zalotiš kako strmiš v steno in ti ni nič jasno… Kako odreagirati na to in ono… Kako bo mati odreagirala na moj odnos z njeno malo princesko ( ne da bi se tamala obnašala kot taka) in podobne scence…

… kar naenkrat se zalotiš v pogovorih o tem kakšne plenice, kako se znebiti dude, kaj bi bil lahko vzrok nenadni spremembi obnašanja, ko ob vsej pozornosti mame in mene zaviha spodnjo ustnico in se vrže ob tla, da še mene vse zaboli ter se dere kot da bi jo dajali iz kože…

Pogovor prejšnji dan je tekel nekako takole:

“pejt greva na stranišče,” “Ne, nočem”… “Lej, če hočeš da gremo na bazen, moraš najprej narest eno fajn klobaso v WC, ker če se pokakaš v bazenu, te bo čuvaj ven odnesel in ti ne bo nikoli več pustil it v bazen.” … In seveda takoj v podn in se dret in valjat po tleh kot pujs ter vse ostale dramaturške vrline vredne najmanj zlatega globusa, če ne kar oskarja..

… In naenkrat vse tiho je bilo… Zatišje pred nevihto tako rekoč. ko udari jok, … seveda letiš pogledat kaj dogaja in ugotoviš da je otroku kar naenkrat zrasel veeellliiikkk rep… ja uganili ste, tisto klobaso je namesto v WC stisnila v kopalke… AAAAAAAaaaaaaAArrrgGGHhhhhHHhrrr, hah ahahah… saj človek ne ve ali bi se smejal ali jokal…

… drug primer: lulanje. Vse lepo in prav, pridno uboga in vsakič sproti pove ali pa sama teče v WC.. nato kar naenkrat konec z opozarjanjem in lulanje v hlače se začne, pa to če smo doma še nekako zrihtaš, najboljš, naj naj naj boljša stvar je ko se ti takole sredi poti uščije v avtu… Zgolj za ilustracijo: 43ºC zunaj, poscan sedež… zaprt avto… ja? ste dobili vonj in sliko? No to… groza, vam povem!!!

… In najhujša stvar? Ko se ti to malo pišče tako nedolžno nasmehne in s takim naudušenjem zakliče:”daddy, daddy, daddy!” ter se ti vrže v objem… Jah, saj ne moreš biti dolgo jezen, anede? haha

Polar Bear

  • Share/Bookmark

leto 1.

12.08.2015

Točno v tem trenutku pred letom dni je kapetan preko zvočnikov objavil: Dame in gospodje, dobrodošli v Abu Dhabiju. Zunanja temperatura je 44º Celzija, Relativna vlaga 78%. Hvala ker ste leteli z Etihad Airlines.

Do konca življenja ne bom pozabil tistega občutka, ko neznosna vročina butne v letalo in se ti na poti proti izhodu zarosijo očala. To se zgodi ponavadi ko iz toplega doma pozimi stopiš na vrt. Noro. Čist preveč hudo.

Sploh ne morem verjet, da sem že eno leto tule, da je v bistvu minilo 12 mesecev, kar sem z enosmerno letalsko karto v business razredu odletel v ZAE in novim dogodivščinam naproti.

V teh 12 mesecih sem spoznal kar lepo število čudovitih ljudi. Od nekaj le-teh nažalost tudi poslovil, ker so zaključili z delom in se vrnili domov oziroma nekaj drugam uživat zasluženo upokojitev.

Med drugim sem našel tudi ljubezen. Tisto pravo, brez drame in ostalih sitnosti.. Čudovito žensko s katero se lepo dopolnjujeva, znava pogovarjat o vsem živem in tisto najbolj pomembno: oba sva ravno prav ubrisana, v dobrem pomenu besede. Ja, to je to. Čist zares. Presrečen.

Tedni se tu obračajo kot dnevi doma. Res je nekaj na tem, da čas teče hitreje, morda tudi zato, ker imamo 6 dnevni delavnik in ker je vikend zamaknjen na petek in soboto? Morda tudi zato, ker je moj prosti dan torek? Ah ja, v glavnem ko tole pišem imam v stanovanju hujše kot je bilo v Hirošimi pred 70 leti. Ste uganili anede? Pakiram in pripravljam vse skupaj za kratek dopust v Sloveniji…

….

Seveda je bilo v tem letu tudi mnogo frustracij in stresnih trenutkov. Največ le-teh povzroči čakanje in ukvarjanje z vzdrževalci. Podn! Drug faktor je pa birokracija. Za vsako figo rabiš pet podpisov, deset kopij, dvanajst različnih dokumentov in aaaaaaaa!!!! za popizdit, res.

No in tista največja frustracija, preko katere res ne morem je pa to, da je naša država tako prekleto nesposobna in v vseh letih samostojnosti ni uspela zrihtati enega ušivega sporazuma z ZAE o vzajemnosti vozniških dovoljenj. TO je pa NEDOPUSTNO in SRAMOTNO za državo, ki je članica EU. Avstrija, Nemčija in 20 drugih EU držav vključno z Romunijo in Bolgarijo ima sklenjene sporazume. 40 evrov in pet minut časa pa imaš lokalno vozniško dovoljenje.. Mi? 1200 evrov, 8 ur teorije, 12 ur praktičnega usposabljanja in 5 let skrajšano življenje zaradi požrtih živcev in razburjanja po raznih uradih… [vstavi-vse-najbolj-sočne-kletvice-in-primakni-še-tiste-ki-jih-še-niso-iznašli]…

No ja, so pa ostale stvari toliko bolj sladke, naprimer mnogo lepih plaž, čudovitih restavracij s prekrasnimi pogledi na okolico, nakupovalnih središč založenih z najrazličnejšimi artikli…. Bencin je 0.56€… kar je kar drago za te konce, ha ha ha ha ha… No, še vedno mislim kupit en hud V8 avto… :P

….

Veselim se kratkega dopusta v Sloveniji. Pokazat del države mojima američankama, druženje z družino in prijatelji, videti nečaka in nečakinjo po leto dni in podobno… Videti gore in vso raznovrstno zelenje bo tudi prav zabavno in prečudovito…

Plani za naprej? Še tri leta ostati tu, pol pa videti kaj in kako… Res me zanima, kaj me čaka v prihodnje :) Tole bo še ekstra zabavno.

Polar Bear

  • Share/Bookmark

na današnji dan pred letom dni…

23.07.2015

… sliši se kot tisto iz radijskih valov: na današnji dan leta 1892….haha

Ha! Kar ne morem verjet, da so me vzeli v službo!! … mi je odzvanjalo v glavi vsakič ko sem pomislil na to, da sem le korak stran od nove avanture, novega poglavja v življenju. Priznam da sem se vsega loteval s strahospoštovanjem. Kaj pa veš, kaj te čaka nekje sredi “puščave” anede?

Kaj spakirati, kako velik kovček? Miljone vprašanj.

Datum odhoda sem imel postavljen: 11.08.2014. Enosmerna vozovnica v novo življenje, …

V dneh pred odhodom sem imel polno opravkov, zapiranje firme, letanje okrog za dokumenti, odjavljanje iz sistema zavarovanj, ukinjanje stalnega bivališča in tako naprej in tako naprej. poleg vsega pa tudi usklajevanje srečanj s prijatelji in seveda zadnji golf turnir…

Ko takole razmišljam in pomislim nazaj lahko mirno rečem, da mi niti malo ni žal, da sem naredil ta korak in odletel v tujino.

No in na današnji dan leto kasneje se spogledujem z istim vprašanjem: Kaj spakirati, kako velik kovček?

Odgovor je tokrat preprost:

Velik kovček, nekaj obleke, darila za domače,… Golf oprema tokrat ostane tu, namesto nje bo šel z mano otroški voziček, haha… Palice si bom sposodil doma.

Veselim se kratkega dopusta v Sloveniji. Zanimivo bo videti če se je kaj spremenilo, predvsem pa bo krasno potovati in biti turistični vodič mojima američankama. :) woohoo!

Kmalu nasvidenje!

Polar Bear

  • Share/Bookmark

37

26.04.2015

… ali najboljše in najbolj adrenalinsko leto do sedaj…

V bistvu se je 37 začela nekako v povojih moje naslednje življenjske odločitve – odhod iz Slovenije v Abu Dhabi… Spomnim se kako sem v izteku 36ke poslal “za foro” CV semle dol v Abu Dhabi Country Club in niti nisem pričakoval da bodo odgovorili. Pa so in to v roku 120 minut. NORO!!! Še danes se živo spominjam občutkov, ki so me prevzeli ob novici, da so zainteresirani in da so jim moje reference ter izkušnje po godu…

37

Začelo se je dokaj lenobno, imeti rojstni dan med prvomajskimi prazniki je po eni strani naravnost fantastično, po drugi strani pa živ dolgčas, namreč ponavadi so vsi prijatelji enostavno zgasnili ali na moje ali pa kam drugam in tako praznovanje mojega rojstnega dneva nikoli ni bilo nekaj oh in sploh woohoo dejmo ga zažurat do onemoglosti, pač pa bolj kot ne kosilo v družinskem slogu in pijača s tistimi , ki sem jih ujel v “Bazi” kot ljubkovalno rečemo baru v soseščini, kjer se zbiramo sosedje in prijatelji :)

… Nekako sem vedel od prvega dne, da bo 37 nekaj posebnega, nekaj nenavadnega… in, sedaj ob izteku le-te lahko to le potrdim. V tem letu sem naredil kar nekaj pomembnih življenjskih odločitev. Najtežja med vsemi je bila zaprtje družinske firme. Ja, ne selitev v neznano oziroma puščavo kot pravijo mnogi, je bila najlažji del…
Čutil sem se moralno odgovornega za firmo, predvsem z vidika, da je bil to očetov življenjski projekt, sad njegovega trdega dela, pretočenih solz in znoja, ter sem ter tja dobesedno tudi krvi (ja lej, pač se pri delu nehote tudi poškoduješ, sem teer tja) …

Z očetom sva večkrat debatirala na to temo, da me vleče v tujino in da pač ne bom miren dokler tega ne probam. Mami je bila bolj zadržana, predvsem jo je skrbelo kako se bom znašel v svetu in miljon drugih skrbi, o katerih matere pač non stop razmišljajo… Na koncu dneva pa sta me oba podprla in me še vedno podpirata pri mojih odločitvah in izbiri življenjske poti… Nadvse sem hvaležen, da imam tako čudovite starše.

Sestra je prevzela del firme za menoj, tako da tradicija in ime ostajata naprej, najboljši kompromis za vse. Pravi da uživa in je hvaležna za vsako pomoč ki ji jo namenim z deljenjem objav na facebooku in preko ostalih kanalov.

Konec julija lani je priletel naslednji mail iz ADCCja z potrditvijo in napotitvenim pismom na delo – pogodbo o zaposlitvi. Zadnji stavek je bil: OK, kdaj lahko priletiš? Ker sem imel še nekaj stvari za opraviti sem najprej rekel: okoli 20ga avgusta, pa je bil odgovor: ne, oprosti, rabimo te prej. Kdaj lahko priletiš? No pa sem odletel 11.8.2014. … 12.8.2014 nastopil s službo in evo, akcija…

Tedni tule letijo mimo s svetlobno hitrostjo. Prvih nekaj tednov se je bilo potrebno navaditi na novo okolje, novo podnebje in pa delovne pogoje. Potem pa kar naenkrat vse skupaj steče in je steklo… Najdeš način kako se imeti najboljše v času ki ga imaš na razpolago izven dela in kako uživati v službi… Moram rečt, da se imam prekrasno…

No in ko si misliš, da te življenje ne more več presenetiti, se takole nekaj mesecev nazaj v pogovoru s Susan zalotim, da mi je dekle nadvse všeč in sedaj ko vem, da ne bo spokala od tule tako hitro, bi se pa spodobilo da bi šla vsaj na kavo enkrat pa mal debatirala izven športnega poslopja. Eno je vodilo k drugemu in tako sva se v začetku aprila res ujela na “kawi” ( hladnem piru op.p.) … Debatirava in se smejeva prigodam ki so se nama pripetile v življenju, ko mi notranji glas reče:”Matej, tale zna biti prava.” … Ob koncu večera greva proti avtomobilu, ko jo nenadoma objamem, stisnem k sebi in kar tam sredi parkirišča poljubim.

Danes ne moreva drug brez drugega. Toliko skupnih stvari, razmišljanje, vizija prihodnosti… Iskreno lahko rečem, da sem našel življenjsko sopotnico in je ne bom spustil iz rok, za nič na svetu.

37 se počasi izteka, še pet dni in pol pa jo bo zamenjala 38, ki bo po mojem še bolj spektakularna in polna novih dogodivščin ter izzivov.

vesel in poln pričakovanj Polar Bear

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »